Sodobna zahodna družba ne more brez časa. Z njim meri vse, od skoka v daljino do zgodovine. Do njega se obnaša kot da bi bil nekaj materialnega, kar je mogoče imeti in zato živi pod pritiskom; ljudje nimajo časa, da bi imeli čas. V tem okviru družbenega vzdušja se je Janez Istenič odločil, da bo prideloval penino, ki rabi svoj čas. Najprej osnovno vino, da zraste vinograd, postane trs roden, da rodi pridelek, da pride grozdje v klet, da mošt prevre v osnovno vino, ki potem še z enim vrenjem v steklenici dozori v penino. S to svojo odločitvijo in pridelavo penine je zajel takorekoč vse čase, od fizikalnega, do agrarnega in mestnega. Še danes se vse dogaja pod časovnim lokom, ki sega s koreninami vinske trte v bizeljska tla in kozarcem penine v mestnem okolju. Isteničevi so s svojo pridelavo penin zaorali ledino na področju zasebnosti, kajti tedaj so bile vse večje vinske kleti v družbeni lasti in samo ena od njih je pridelovala klasično penino. Bili so torej prvo zasebno podjetje na Slovenskem in v tedanji federativni državi Jugoslaviji, ki so pričeli s pridelavo penine po klasični metodi, pozneje pa so to dejavnost razvili tudi v uspešno obliko vinskega turizma.